Skoči na vsebino

UČINKOVITOST UKREPOV

 

Pri načrtovanju ukrepov tobačne politike se pogosto zastavlja vprašanje, kateri ukrepi so cenovno najbolj učinkoviti. V zadnjih letih je bilo na področju tobačne politike narejenih veliko analiz,ki ukrepe razvrščajo na bolj in manj učinkovite ter dražje in cenejše za državno blagajno. Čeprav se na splošno poudarja, da vzgoja ni cenovno učinkovit ukrep, se hkrati prav vzgoji pripisuje pomembno vlogo za boljše sprejemanje drugih ukrepov.

 

Kot najbolj učinkovito strategijo države se priporoča celovit nabor ukrepov, ki vključujejo tako vzgojo in informiranje kot povečevanje cen in omejevanje prodaje tobačnih izdelkov oziroma kajenja v javnih prostorih.

Posamezni ukrepi so bistveno bolj učinkoviti, kadar so del celovite politike za nadzor nad porabo tobačnih izdelkov.

EU je pred časom izdala poročilo o tobačni politiki, v katerem so ovrednoteni nekateri ukrepi (Tobacco or health in the European Uninon, Past, Present and Future - 2004): Številne raziskave dokazujejo, da povečanje cene tobačnih izdelkov in višji davki sodijo med cenovno najbolj učinkovite ukrepe nadzora nad tobakom. Učinkovitost ukrepa povečanja davkov na tobačne izdelke za zdravje prebivalstva se primerja celo z učinkovitostjo cepljenja otrok. Strokovno poročilo o tobaku in zdravju v EU med drugim navaja, da v državah z višjimi prihodki povečanje cene cigaret za 10 odstotkov pomeni zmanjšanje porabe cigaret za 4 odstotke. Pri tem gre tako za zmanjšanje števila novih kadilcev kot povečanje števila tistih, ki prenehajo kaditi. Tisti, ki še naprej kadijo, kadijo manj. Večji učinek povečanja cene cigaret se lahko pričakuje v državah z manjšimi prihodki in pri mladih.

 

Dokazano uspešna in cenovno učinkovita je tudi popolna prepoved neposrednega in posrednega oglaševanja tobačnih izdelkov, ki še posebej vpliva na sprejemljivost kajenja med mladimi.

Celovita prepoved oglaševanja tobačnih izdelkov v razvitih ekonomijah lahko zmanjša porabo tobačnih izdelkov za 6,3 odstotka.

 

Prepoved kajenja na delovnem mestu in v javnih prostorih je naslednji izmed bolj učinkovitih ukrepov za zmanjšanje porabe tobačnih izdelkov.

Gre za ukrep, o katerem se v zadnjem času veliko razpravlja v državah EU in po svetu. V ZDA so 30. marca 2003 v New Yorku uzakonili prepoved kajenja v restavracijah in barih in s hkratnim večjim povišanjem davkov na cigarete v obdobju 2002/2003 dosegli zmanjšanje števila kadilcev za 11 odstotkov. Temu zgledu so sledili še drugje v ZDA in v posameznih državah (na primer Kalifornija) se lahko pohvalijo tudi s 17 odstotnim zmanjšanjem  kadilcev med odraslimi. V Evropi je Irska marca 2004 z delovno zakonodajo v celoti prepovedala kajenje v restavracijah in barih. Rezultati leto dni po uveljavitvi zakona so bili pozitivni z zdravstvenega in ekonomskega vidika. Tudi javno mnenje je ukrepu še vedno naklonjeno. Prepoved kajenja na javnih mestih in na delovnih mestih ne zaščiti le nekadilcev pred pasivnim kajenjem, pač pa spodbudi tudi kadilce k prenehanju kajenja ali zmanjševanju števila pokajenih cigaret na dan.

Ukrepi niso naperjeni proti kadilcem, pač pa proti temu, da se kadi in s ciljem omejevanja vplivov pasivnega kajenja na zdravje nekadilcev. Popolna prepoved kajenja na delovnih mestih lahko zmanjša pogostnost kajenja do 10 odstotkov, popolna prepoved kajenja v barih in restavracijah pa še dodatno do 4 odstotke. Nepopolna prepoved ima približno polovičen učinek.

 

Dostopnost do programov za odvajanje od kajenja

Za učinkovito zmanjševanje rabe tobačnih izdelkov mora država ob zgoraj omenjenih ukrepih poskrbeti tudi za dobro dostopnost do programov za odvajanje od kajenja, ki vključujejo uporabo nikotinskih nadomestkov svetovanje kadilcem v ambulantah splošnih zdravnikov ter različne oblike psihoterapije.

Pomembno vlogo pri izvajanju večine teh ukrepov imajo zdravstveni delavci, ki poznajo škodljive vplive kajenja na zdravje kadilca in oseb v njegovi bližini in ta znanja lahko vsakodnevno posredujejo bolnikom in njihovim svojcem. Kadilcem lahko svetujejo in pomagajo pri opuščanju kajenja, pomembna pa je tudi njihova vloga pri preprečevanju začetka kajenja. Zlasti pri mladih, saj so jim zdravstveni delavci  podobno kot učitelji lahko vzorniki. Raziskave kažejo, da je že kratek posvet o nevarnostih kajenja in pomenu prenehanja eden najučinkovitejših in cenovno ugodnih ukrepov za zmanjševanje kajenja. Ker so zdravstveni delavci v svojem okolju spoštovani in uživajo ugled strokovnjakov na področju zdravja, lahko kot posamezniki ali prek stanovskih združenj s svojimi stališči pomembno vplivajo tudi na javno mnenje in s tem sprejemljivost ukrepov za večji nadzor nad tobakom.

 

Zakaj so ukrepi potrebni?

Kljub napredku, ki so ga naredile tobačne politike, ostaja kajenje največji povzročitelj smrti in bolezni v Evropski uniji.

Kajenje škoduje praktično vsem telesnim organom. Povzroča številne bolezni, celoten obseg posledic je še neznan. Študija, s katero so britanski zdravniki obravnavali smrtnost med kadilci in nekadilci v obdobju petdesetih let je pokazala, da zaradi kajenja  umre približno polovica vseh rednih kadilcev. Tisti, ki umrejo v srednjih letih, zaradi kajenja izgubijo v povprečju 22 let življenja, življenje do smrti pa pogosto spremljajo bolezenska stanja. Kajenje med ženskami se še vedno povečuje, prave razsežnosti tega problema, povezanega tudi z rodnostjo, še niso poznane.

Plakat: Kajenje škoduje vašemu zdravju (NIJZ) več 

 

Kajenje je tudi vedno bolj povezano z ekonomsko šibkejšimi sloji, kar še povečuje razlike v kakovosti  življenja v Evropi. V Evropi je približno 20 odstotkov vseh smrti zaradi  bolezni srca in ožilja pri moških (3 odstotke pri ženskah) mogoče pripisati posledicam  kajenja. Če upoštevamo tudi druge posledice, je v Evropi kar 24 odstotkov  smrti med moškimi in 7 odstotkov smrti med ženskami povzročenih s kajenjem. Evropska unija nosi težke ekonomske posledice kajenja. Po grobih ocenah naj bi znašali stroški  med 98 in 130 milijardami evrov letno, kar predstavlja med 1,04 in 1,39 odstotka družbenega bruto proizvoda regije za leto 2000. Dejanski stroški so nedvomno višji in se bodo še zviševali, če ne bo ustreznih politik.Empirični podatki kažejo, da stroškov, povezanih s kajenjem ni mogoče pokriti s dohodki od davkov in trošarin.