Odgovor na članek Roka Praprotnika z naslovom "Slovenija za zdravila meče skozi okno milijarde tolarjev", ki je bil objavljen 12. 7. 2006 na 2. strani Dnevnika ter napovedan na naslovnici z naslovom "Zdravila so v Sloveniji med najdražjimi v Evropi".
CENE ZDRAVIL V SLOVENIJI SO V SORAZMERJU Z EVROPSKIMI
Novinar Rok Praprotnik je v članku "Slovenija za zdravila meče skozi okno milijarde tolarjev" v časopisu Dnevnik v sredo, 12. julija 2006, pisal o cenah zdravil in o mednarodnih primerjavah cen zdravil na nestrokoven in zavajajoč način. Agencija RS za zdravila in medicinske pripomočke (v nadaljevanju ARSZMP) kot organ, pristojen za področje določanja cen zdravil, in se zato na tem mestu odziva na nekaj povsem neustreznih in nestrokovnih primerjav in trditev. Tudi navedena tabela ne odraža realnega stanja.
Za nekoliko bolj poglobljeno analizo v imenovanem sestavku navedenih idej o možnih prihrankih bo potrebna daljša obravnava, katere del bo seveda moral potekati v javnosti. Avtor poleg neavtoriziranih podatkov, ki naj bi jih dobil od Zavoda za zdravstveno varstvo, omenja tudi ZZZS, kot vir pa uporablja tudi navedbe iz neke anonimke. Navedbe v objavljeni tabeli, kjer je kar nekajkrat navedena cena "0" (zastonj?), kažejo na neverodostojnost uporabljenih podatkov.
Izmed okrog 900 učinkovin, kolikor jih je na našem trgu, avtor vzame samo štiri tržno razmeroma "velike ribe" in pri njih najde dovolj razlogov, da bi spreminjal celotni nacionalni model. Naša zakonodaja ta mandat podeljuje ministru za zdravje. Vsak minister za zdravje pa mora skrbeti za celotno področje zdravil, kar pomeni, da njegova politika na tem področju zagotavlja razumne cene zdravil ob velikem številu različnih zdravil na trgu - le taka politika zagotavlja kvalitetno opravljanje zdravstvenih storitev na dolgi rok.
Za razliko od avtorjevih virov si bralci, ki imajo dostop do interneta, veljavne cene zdravil lahko ogledajo na spletni strani ARSZMP . Ne smemo pozabiti, da je poraba sredstev za zdravila v Sloveniji v primerjavi z ostalimi članicami povsem v sorazmerju z našim BDP. Rast teh stroškov je bila v zadnjih letih v EU na ravni 7-8 odstotkov, kar je vsaj za odstotno točko več od trenutne letne rasti v Sloveniji (cca. 6 odstotkov). Takšno enoštevilčno stopnjo rasti pa imamo šele v zadnjih letih in predvsem po zaslugi uvedbe sistema medsebojno zamenljivih zdravil. To nakazuje tudi razmeroma veliko stabilnost našega sistema preskrbe z zdravili.
Opisana razmerja so ZZZS, ki je vir podatkov za omenjeni sestavek, dobro poznana. Klici po ekstremnih razlogih za spreminjanje nacionalnega modela cen na ravni iztrganih primerov in nepreverjenih podatkov so po mnenju ARSZMP neodgovorno početje, ki lahko vodi do umika mnogih zdravil s trga. To bo stanje, ki ga na ravni kontaktov z ARSZMP že nekaj časa napoveduje farmacevtska industrija in ne bo prijetno za bolnike. Zavarovalnica pa bo mogoče na ta račun spet nekaj prihranila, tokrat izgleda na rovaš bolnikov.
Republika Slovenija regulira cene na veleprodajni ravni. Cene zdravil se v Sloveniji določajo s primerjavami cen v treh državah - Nemčiji, Franciji in Italiji - že osem let. Te države so bile izbrane zato, ker predstavljajo velike evropske trge in ker so svoje cene zdravil za razliko od mnogih drugih držav ves ta čas objavljale v javno dostopnih publikacijah. Veliki trgi pomenijo tudi velike serije, kar na ravni enote izdelka znižuje njihovo ceno. Povprečna cena zdravila na teh trgih na veleprodajni ravni je znižana na raven 85 odstotkov - to je najvišja cena, ki jo dani izdelek lahko doseže na slovenskem trgu. Veliki trgi pomenijo tudi velik nabor registriranih zdravil. Nemčija na primer jih ima na svojem trgu cca. 10-krat več kot mi, in je zato možnost, da bo izdelek, registriran v Sloveniji, prisoten tudi na enem od teh trgov, toliko večja. To potem omogoči primerjavo cen.
Poudarjamo besedo "izdelek" zato, ker neko zdravilo postane izdelek šele, ko ga dani proizvajalec da na trg v dani obliki z danim imenom in zanj dobi dovoljenje za promet. Dovoljenje za promet pa je razen pri najnovejših zdravilih vedno nacionalno. Neko zdravilo, ki je v Nemčiji vsaj teoretično lahko na pol zastonj, pri nas pa nima dovoljenja za promet, ne more biti v prodaji na našem trgu. Ker nas je prebivalcev Slovenije toliko, kot nas je, imamo na trgu samo cca. 3000 zdravil (900 učinkovin v raznih oblikah in jakostih), večje države v EU pa nekajkrat več.
Avtor in njegovi viri s takim prikazom problematike cen zdravil močno zavajajo bralce, saj skušajo ustvariti vtis, da je možna hitra primerjava na ravni "učinkovin". Učinkovina je lahko tudi v nekem azijskem izdelku, ki je prisoten na enem od primerjalnih trgov in dosega nizko ceno. Nizka cena je lahko tudi rezultat akcijske cene, ki jo posameznik lahko dobi v neki lekarni, saj je lekarnam v tujini ponekod omogočeno, da imajo različne cene za ista zdravila - izdelke. Evropski trg zdravil je zelo segmentiran, ne samo zaradi zelo različne velikosti držav, njihove različne ekonomske moči (relativni razpon BDP je pri povprečju EU = 100, najnižja Latvija = 47, najvišji Luksemburg = 248, v Slovenija = 80), temveč tudi zaradi zelo različnih mehanizmov, s katerimi posamezne države regulirajo cene zdravil. gl. poročilo Evropskega združenja farmacevtske industrije EFPIA .
Zaradi tega v EU od leta 2006 na ravni Evropske komisije, ministrov za zdravje držav članic in delovnih skupin strokovnjakov deluje Forum za zdravila (Pharmaceutical Forum) gl. govor podpredsednika Evropske komisije g. G.Verheugna , gl. poročilo Evropskega foruma bolnikov , ki ima namen povečati izmenjavo informacij o cenah zdravil med vsemi državami članicami in prepoznati najboljše prakse pri določanju cen. To bo imelo velik vpliv na mehanizme določanja cen v vseh državah, tudi na našega. Smiselno je, da nacionalni model cen zdravil razvijamo upoštevajoč glavna dognanja tega foruma.
Originalna zdravila imajo v vsakem primeru samo enega proizvajalca. Predpisi določajo, da so naše cene pri teh zdravilih vsaj 15 odstotkov nižje kot na že prej omenjenih treh trgih. Zdravilo-izdelek je lahko na trgu samo, če ima na tem trgu dovoljenje za promet. Ravno zaradi tega marsikatero originalno zdravilo na slovenski trg v preteklosti sploh ni prišlo in smo v takih primerih po več let čakali na generike. Pa tudi pri generikih je zdaj drugače. Pri teh je za dano učinkovino z dano jakostjo in farmacevtsko obliko in velikostjo pakiranja na trgu več proizvajalcev, ki si v konkurenčnem boju za čim večji tržni delež prizadevajo ponuditi čim nižjo ceno. Naš pravilnik zanje določa, da sme cena v Sloveniji dosegati največ 95 odstotkov najcenejšega generika na treh istih primerjalnih trgih. Ker predstavlja Nemčija enega največjih generičnih trgov v okviru starih članic EU, Italija in Francija pa generična trga z visoko stopnjo rasti, je bilo smiselno tudi pri generikih uporabiti in doslej tudi obdržati iste primerjalne države. To pa ne pomeni, da ne bo koncept uporabe primerjalnih držav v celoti presežen in ga bodo na ravni EU na koordiniran način kmalu nadomestili povsem drugi mehanizmi, na primer referenčne cene skupin zdravil, vračanje dela prihodkov farmacevtske industrije, ustvarjenih nad vnaprej dogovorjenimi in oblikovanje cen v skladu z uradno ugotovljeno relativno terapevtsko vrednostjo zdravil.
V povprečju so cene zdravil v Sloveniji na ravni francoskih, ki tradicionalno veljajo za ene najnižjih v Evropi. Če je za prebivalce Slovenije obremenjujoče, da morajo zdravila kupovati po enakih cenah kot mnogo bogatejši Francozi, je to podobna realnost kot pri mnogih industrijskih izdelkih, ki jih uvažamo, od kozmetike do avtomobilov. Po našem vstopu v Evropsko unijo se veča število generičnih zdravil, proizvedenih v drugih državah članicah EU, kar pomeni, da gre za kakovostne izdelke, ki hitro povečujejo konkurenco na domačem trgu in bodo vplivali na nadaljnje znižanje cen zdravil.
Možnih kombinacij, kako spremeniti tri primerjalne države, je med 25 državami kar 2300. Ker je tudi na majhnem trgu, kot je naš, približno 3000 zdravil, je pri vsaki od teh kombinacij veliko možnosti, da bo nekdo našel nekje v EU neko zdravilo ali več zdravil z nižjo ceno kot v ostalih državah, že naslednji dan pa bo lahko stanje že drugačno.
Tak pristop uporabe mednarodnih primerjav nas sili v sistem, v katerem se bodo stalno dogajale spremembe pri zamenjevanju zdravil, stalno bo prihajalo so pomanjkanja določenih vrst zdravil, iskanja malo znanih nadomestnih zdravil, kar vse zmanjšuje stopnjo varovanja javnega zdravja. Dokler ZZZS ne dokaže, kako bo na pregleden način obravnaval izjeme, kjer bi se pojavljala verjetnost umika zdravila s trga, je ta pristop tvegan za bolnike. Zato je promocija Avstrije kot primerjalne države namesto Italije, preden naredimo ustrezne analize, pravzaprav žongliranje z izsekanimi primeri in igranje z javnim zdravjem. V nepremišljenih menjavah se lahko zgodi masoven odhod zdravil s trga, tako kot so to po vstopu v EU doživeli na Malti. Tam zadevo lahko rešujejo z interventnimi uvozi nadomestnih zdravil iz Anglije, ker je angleščina drugi uradni jezik. Kako bi to lahko v tem primeru reševali pri nas, bodo očitno lahko predlagali viri, ki jih navaja avtor.
Poraba sredstev za zdravila v Sloveniji je v primerjavi z ostalimi članicami EU povsem v sorazmerju z našim BDP. Rast teh stroškov se je v zadnjih letih v EU gibala na ravni od 7 do 8 odstotkov, kar je vsaj za odstotno točko več od trenutne letne rasti v Sloveniji, ki je cca. 6 -odstotna. Takšno enoštevilčno stopnjo rasti imamo šele v zadnjih letih, predvsem po zaslugi uvedbe sistema medsebojno zamenljivih zdravil. To nakazuje tudi razmeroma veliko stabilnost našega sistema preskrbe z zdravili.
ARSZMP je kot organ, pristojen za cene zdravil, v načelu odziven za predloge, ki z zahtevami za spremembe nacionalnega modela cen zdravil v teh dneh prihajajo k ministru za zdravje, in si, glede na to, kateri od deležnikov jih prinaša, pogosto drug drugemu povsem nasprotujejo. Tudi v interesu javnosti je, da bo pri uvedbi vsake od sprememb potrebna predhodna ocena tveganja za normalno preskrbo z zdravili in vnaprej opredeljena odgovornost za njihovo uvajanje.
Stanislav Primožič
ARSZMP
Direktor
Ljubljana, 14.7.2006 |
