Avstrija

V Avstriji ni posebnih pravnih predpisov o uporabi zdravilstva, zdravnikom medicine se implicitno dovoljuje uporaba kakršnekoli zdravstvene metode, za katero menijo, da je ustrezna. Pogoj pa je pridobitev soglasja pacienta. To pomeni, da zdravniki lahko pri zdravljenju uporabljajo zdravilske metode na svojo odgovornost. Svet zdravnikov izdaja diplome, ki so uradno priznani izkazi o usposobljenosti za področja akupunkture, homeopatije, ročne terapije in nevroterapije. Študij traja dve do tri leta. Nevroterapijo in kiropraktiko poučujejo na univerzah. Nacionalno zdravniško združenje priznava izpit in naziv "doktor homeopatije". Za to področje je na voljo podiplomski študij, ki traja tri leta.

Madžarska

Na Madžarskem je zdravilstvo najpogosteje v rokah zdravnikov medicine, kljub temu pa lahko uporabljajo tovrstno zdravljenje tudi zdravniki komplementarnega zdravilstva in zdravilci. Leta 1997 sta bila sprejeta vladni odlok o naravni medicini in odlok ministra za socialno zadeve o nekaterih vidikih uporabe naravne medicine. Ta dva odloka sta jasno in uradno povezala zdravnike medicine in zdravnike komplementarnega zdravilstva v nacionalni zdravstveni sistem. Odloka sta stopila v veljavo 1. julija 1997. Natančno določata učni načrt poučevanja zdravilstva, kot tudi njegovo uporabo. Vsaka od disciplin zdravilstva pozna svoje izobraževalne zahteve in državni oziroma zaključni izpit. Po opravljenem izpitu je zdravnikom komplementarnega zdravilstva dovoljeno opravljanje tovrstne dejavnosti znotraj pravnih okvirov. Odloka v členih od 1 do 7 urejata pogoje uporabe komplementarnega zdravilstva. Posebni dodatki (1-4), pa naštevajo specifične zahteve za vsako od oblik komplementarnega zdravilstva. Prvi člen prepoznava tri kategorije pooblaščenih zdravstvenih delavcev in sicer: zdravnike medicine (alopate), zdravnike komplementarnega zdravilstva in druge zdravilce. Prvi člen vsebuje tudi omejitve pri uporabi zdravilstva. Tako lahko samo zdravniki medicine (alopati) opravljajo homeopatijo, kitajsko in tibetansko medicino, biološko zobozdravstvo in še nekatere druge oblike zdravljenja. Zdravilci se lahko ukvarjajo z akupresuro, masažno terapijo, svetovanjem o načinu življenja, bioenergijo itd. Drugi člen pojasnjuje pravni okvir, v katerem je t.i. naravnim zdravnikom komplementarne medicine dovoljeno opravljanje prakse. Njegov prvi odstavek določa, da je za zdravnike medicine (alopate) pridržano diagnosticiranje, načrtovanje terapije in spremljanje pacientovega stanja. Naravni zdravniki-zdravniki komplementarnega zdravilstva lahko delujejo bodisi pod nadzorom zdravnika medicine, bodisi zagotavljajo oskrbo pacienta potem, ko je zdravnik že postavil diagnozo. V drugem odstavku so opisane zdravstvene dejavnosti, ki jih zdravniki komplementarne medicine ne smejo uporabljati. Če pacienta zdravi zdravnik medicine, se mora naravni zdravnik z njim posvetovati. Tretji odstavek določa, da lahko samo usposobljeni psihologi ali zdravniki medicine z ustrezno usposobljenostjo vršijo psihoterapevtsko nego, ki temelji na naravni medičini.

V skladu s tretjim členom so zdravniki komplementarnega zdravilstva podvrženi enakim smernicam kot ostali zdravstveni delavci. Gre za spoštovanje obveznosti, etično ravnanje in vodenje kartoteke pacientov. Četrti člen dovoljuje uporabo homeopatskih izdelkov, ki niso registrirani na Madžarskem, če je postopek registracije v teku. Zdravstveni inštitut pod pristojnostjo Ministrstva za socialne zadeve v skladu s petim členom odgovarja za ureditev šolanja in izpitov zdravnikov komplementarne medicine. Sedmi člen dopušča, da zdravniki z diplomo medicine lahko zaprosijo za licenco s področja komplementarnega zdravilstva, ne da bi jim bilo treba opraviti dodaten izpit. Dovoljena jim je tudi uporaba naziva »naravni zdravnik«, za uporabo naziva specialista posameznih terapij pa morajo opraviti potrebni izpit. Psihologi z visokošolsko zdravstveno kvalifikacijo in drugi zdravstveni delavci morajo pred uporabo naziva »naravni zdravnik« opraviti posebni preizkus znanja iz (naravnega) zdravilstva. Tovrstne zdravnike registrira in nadzoruje posebna komisija. Leta 1977 je vlada priznala homeopatijo kot zdravstveno metodo, vendar ni uradno priznanih učnih programov ali preizkusov znanja. Kiropraktika je regulirana, vendar ni določena z zakonom. Ministrstvo za izobraževanje priznava diplomo doktorja kiropraktike.

Nemčija

V Nemčiji ni pravnega monopola glede opravljanja zdravstvene dejavnosti. Tako se zdravniki komplementarnega zdravilstva s podeljeno licenco lahko ukvarjajo z medicino, zdravniki medicine z licenco pa s komplementarnim zdravilstvom. Obstajajo pa nekatere omejitve. Tako je na primer samo zdravnikom medicine in zobozdravnikom dovoljeno opravljanje zobozdravstva, samo ti lahko zdravijo spolne bolezni, nalezljive in epidemične bolezni, priskrbijo specifična zdravila, anestetike ali narkotike, opravljajo porodništvo in ginekologijo, jemljejo rentgenske slike, izvajajo avtopsije in izdajajo mrliške liste. Kršenje teh omejitev se kaznuje. Za naziv zdravnika je potrebna ustrezna diploma, praktične izkušnje, licenca in zdravniško potrdilo o zdravstvenem stanju. Nemčiji poznajo tudi zdravilce z licenco oziroma. ti. "Heilpraktikers". Ti lahko opravljajo zdravstveno dejavnost z izjemo prej naštetih specifičnih oblik. Pogoj je starost najmanj 25 let, nemško državljanstvo ali državljanstvo Evropske unije, končana osnovna šola, ustrezen ugled, ki zagotavlja pravilno opravljanje dejavnosti. Poleg tega pa morajo imeti še potrdilo o zdravstvenem stanju in opravljen poseben izpit. Tega opravljajo pred zdravniško komisijo in z njim dokazujejo ustrezno znanje in usposobljenost za delo Heilpraktikerja. Izpit dokazuje kandidatovo temeljno poznavanje s področij anatomije, fiziologije, higiene, patologije, sterilnosti, dezinfekcije, diagnoze ter poznavanje pravnih predpisov, še posebej za področje epidemiologije. Kiropraktiki morajo pridobiti licenco Heilpraktikerja ne glede to, ali imajo diplomo pooblaščene inštitucije. Standardni učni načrt na zdravstvenih šolah vključuje tudi preizkuse znanja o komplementarnem zdravilstvu. Študentje lahko tudi izberejo podiplomsko specializacijo na področju komplementarne medicine. V Nemčiji je naziv zdravnika homeopatije pravno zaščiten. Naziv podeli zdravniška zbornica po triletnem šolanju.

Italija

Kdor želi izvajati medicinsko zdravljenje, mora imeti zdravniško ali kirurško diplomo, mora opraviti poseben državni izpit in mora biti kot tak tudi registriran. Izvajanje paramedicine je eksplicitno izvzeto iz komplementarne medicine. Alopatskim zdravnikom ni dovoljeno sodelovati z nealopatskimi zdravilci, vendar je (po odločbi sodišča) tudi kiropraktika priznana kot poklic, čeprav ni registrirana. Kiropraktiki so obravnavani kot pomožni zdravstveni delavci, ki morajo delati pod nadzorom alopatskih zdravnikov. Komplementarni zdravilci, ki niso alopatski zdravniki, lahko odgovarjajo za kaznivo dejanje, vendar se to dogaja izredno redko. Prepovedano je tudi uporabljanje zdravstvenih nazivov, ki jih ne priznava država. Nobena oblika komplementarne medicine ni priznana kot področje zdravniške specializacije. Usposabljanje v akupunkturi je dostopno tako alopatskim kot nealopatskim zdravnikom, ponekod celo na podiplomski ravni, vendar noben progam usposabljanja iz komplementarne medicine, tudi če se izvaja na univerzitetni ravni, ni uradno priznan. Ker je težnja italijanske vlade, da bi zmanjšala izdatke zdravstvenega zavarovanja, je za vse manj storitev komplementarne medicine (kar sicer urejajo lokalne zakonodaje) možno dobiti povračilo. Tudi vsa zasebna zavarovanja ne vključujejo storitev komplementarne medicine.

Norveška

Na Norveškem se lahko z alternativnim zdravljenjem ukvarjajo tako zdravstveni delavci kot tudi drugi, ki pa se morajo registrirati v centralnem registru. Ta registracija je sicer prostovoljna, vendar zdravilec z vpisom pokaže bolj resen in poslovno urejen odnos tako do ostalih zdravilcev, kot tudi pripomore k večjemu upoštevanju pacientove varnosti. Pogoj za registracijo ni uradna ocenitev ali priznanje strokovnosti posameznega zdravilca, mora pa biti član priznane organizacije zdravilcev. Te organizacije pa morajo za pridobitev statusa priznane organizacije izpolnjevati vrsto pogojev strokovne narave. Registrirajo se samo fizične osebe, lahko tudi zdravstveni delavci. Zakon o alternativnem zdravljenju predvideva, da se registrirajo samo osebe, ki se ukvarjajo z "zdravstvenimi terapijami". To pomeni, da se ne morejo registrirati osebe, ki se ukvarjajo s storitvami, katerih glavni cilj je omogočiti boljše fizično in psihično počutje, nuditi kozmetične storitve in storitve, ki jim je cilj osebnostni razvoj (na primer različne oblike meditacije).

Priznavanje organizacij zdravilcev opravlja Zavod za socialna vprašanja in zdravje, ki od le-teh lahko pridobi vse relevantne podatke, ki dokazujejo strokovnost te organizacije (organizacija mora imeti statut, v katerem svoje člane zavezuje, da se ravnajo v skladu s sprejetimi poklicno etičnimi pravili, da so strokovni, da odgovorno opravljajo svojo dejavnost, da pacientu posredujejo potrebne informacije oziroma podatke, s katerimi ravna odgovorno in upošteva varovanje osebnih podatkov, da ima pacient pravico do pritožbe,..).

Zdravilci skladno z zakonom ne smejo izvajati medicinskih posegov in zdravljenj, ki lahko resno ogrozijo zdravje pacientov, zdravljenj splošno nevarnih nalezljivih bolezni in zdravljenj nevarnih bolezni in težav. Opravljajo lahko le zdravljenje, ki je izključno namenjeno lajšanju oziroma onemogočanju simptomov bolezni in težav in njunih posledic ter stranskih učinkov zdravljenja ali pa krepitve imunske zaščite telesa in sposobnosti samoozdravitve. Svojo dejavnost lahko oglašujejo v reklamnih sporočilih na trezen in stvaren način.

Evropska unija

Na tem področju Evropska unija dosedaj ni sprejela pravno zavezujočih dokumentov. Izjema je le na področju zdravil, kjer so v direktivi 2001/83/EC urejena homeopatska zdravila (že povzeto v Zakon o zdravilih - Uradni list RS, št. 31/06).

Svet Evrope je v letu 1999 objavil Resolucijo 1206, v kateri je zavzel določeno stališče do nekonvencionalne medicine v osmih točkah. V dokumentu je poudarjeno, da se urejanje področja nekonvencionalne medicine v državah članicah  Evropske unije zelo razlikuje, da so najbolj uveljavljene oblike akupunktura, homeopatija, osteopatija in kiropraktika, da mora skupno evropsko stališče temeljiti na principu bolnikove svobodne izbire zdravljenja, da se zahteva od Evropske Unije, da prične s procesom uradnega priznavanja nekonvencionalnih oblik medicine, da je vzpostavitev zakonitega okvira težka naloga, da je najboljše zagotovilo za bolnika ustrezna usposobljenost stroke, da bi nekonvencionalne oblike medicine v bodoče izvajali tako zdravniki kot usposobljeni praktiki nekonvencionalne medicine in da se podprejo in pospešijo primerjalne študije in raziskovalne programi o alternativnih oblikah medicine.