V Sloveniji je področje zdravilstva prepuščeno trgu, opravlja se kot gospodarska dejavnost in zakonsko ni urejeno. Uporabniki se pri iskanju zdravilskih storitev odločajo po lastni presoji in izbiri zdravilskih sistemov in zdravilskih metod. Ljudje zato večkrat izbirajo najbolj oglaševane metode, ki pa za njihovo težavo ali bolezen niso nujno najbolj ustrezne. Po drugi strani so tudi zdravilci prepuščeni samim sebi in svoji iznajdljivosti. Združujejo se v razna društva in združenja (npr. Homeopatsko društvo Slovenije, ZBIOS, KONAZ, Društvo akupunkturistov), svoje delo opravljajo predvsem kot posamezniki, bolj ali manj kvalitetno, brez strokovnega nadzora, pomoči ali organiziranega dodatnega izobraževanja. V neurejenem sistemu se zdravilci ukvarjajo z dejavnostjo neprofesionalno in se temu primerno tudi izogibajo odgovornosti. Za neodgovorno delo lahko danes zdravilca morebitni oškodovanec preganja le s civilno tožbo.

Izobraževanje in usposabljanje zdravilcev poteka po sistemu tečajev. Z eno izjemo poteka šolanje vedno brez javno veljavne listine. Veljavno listino se lahko pridobi na Gospodarski zbornici Slovenije. V Slovenijo prihajajo tudi zdravilci iz tujine, predvsem iz vzhoda, ki s svojimi drugačnimi in marsikdaj dvomljivimi pristopi vnašajo še dodatno zmedo in škodo v to občutljivo področje. Izobraževanje zdravilcev pri nas izvajajo različni zasebniki, zasebne inštitucije in Gospodarska zbornica Slovenije. Slednja je leta 1997 ustanovila Sekcijo refleksoterapevtov Slovenije, izdelala standarde za poklic refleksoterapevta in program izobraževanja odraslih. Pridobila je tudi nacionalno poklicno kvalifikacijo za poklic refleksoterapevta. Druge metode zdravilstva imajo manj urejeno izobraževanje. Nekateri, ki se v Sloveniji poklicno ukvarjajo z zdravilstvom, se danes šolajo v tujini. Vendar, ko šolanje končajo, njihova spričevala v Sloveniji niso verificirana (npr. nekateri zdravilci se šolajo v Nemčiji po sistemu Heilpraktiker, ki je enoten za vse zdravilce, drugi v Švici za shiatsu terapevta, za kitajsko tradicionalno medicino se šolajo na Kitajskem, za kiropraktika pa v ZDA ali Rusiji).

Ker zdravilstvo ne temelji na znanstvenih dokazih, zdravilstva ni moč uvrstiti v zdravstveno dejavnost in v zakonodajo, ki ureja zdravstveno dejavnost. Zdravstvena zakonodaja ščiti pacienta pred uporabo znanstveno nepreverjenih metod in obenem zahteva odgovornost ter preglednost izvajalcev zdravstvene dejavnosti. V svetu je zdravilstvo urejeno na različne načine in je lahko prepovedano, lahko se dopušča, lahko je omejeno tako, da se z njim ukvarjajo samo zdravstveni delavci, je priznano vzporedno z medicino, ali integrirano v medicino.

Zdravilstvo sicer spodbuja odgovornost in dejaven odnos človeka do samega sebe ter lastnega zdravja in se pri tem opira na spodbujanju lastnih zdravotvornih sposobnosti organizma. Lahko pa se zaradi pomanjkljivega znanja ali osebne nezrelosti dogajajo napake in šarlatanstvo. Zato je potrebno nuditi uporabniku strokovno in kvalitetno storitev zdravilstva. Zdravstveni svet Ministrstva za zdravje je na svoji 67. seji, ki je potekala dne 5.3.1998, sprejel stališče Državne komisije za medicinsko etiko o zdravilstvu, ki med drugim pravi: "Stanje je v tolikšni meri neurejeno, da so ogrožene človekove pravice v zvezi z varstvom zdravja. Naraščajoči popularnosti različnih zdravilskih praks podlegajo ne samo lahkoverni naivneži, ampak vse bolj tudi inteligentni in izobraženi ljudje. Posebno tragične so zgodbe bolnikov, ki bi jih medicina lahko pozdravila, zdravilci pa jim za vedno zapravijo zdravje ali celo življenje. Zdravilci pogosto nimajo niti najnujnejšega medicinskega znanja, ne vodijo nobene dokumentacije, ne prevzemajo nobene odgovornosti." In še: "Ljudje imajo tudi pravico, da so seznanjeni z realno vrednostjo zdravilstva in z mnenjem, ki ga ima o tem medicina. Država mora preprečiti delovanje samozvanih zdravilcev (šarlatanov). Za odprtje dejavnosti naj se zahteva posebno dovoljenje, ki naj ga na podlagi določenih dokazil in ob izpolnjevanju predpisanih pogojev izda Ministrstvo za zdravstvo."