Sektor za varnost in zdravstveno ustreznost hrane - splošno
Sekundarno pravo
Uvod
"Sekundarno pravo" je tretji pomemben vir prava Skupnosti za pogodbami (primarna zakonodaja) in mednarodnimi sporazumi. Opredeli se ga lahko kot skupek vseh normativnih aktov, ki so jih evropske institucije sprejele ob uporabi določb pogodb. V sekundarno pravo sodijo zavezujoči (uredbe, direktive in odločbe) in nezavezujoči pravni akti (resolucije, mnenja), predvideni v PES, ter tudi cela vrsta drugih aktov, kot so poslovniki institucij, akcijski programi Skupnosti.
Uredba
Uredba, ki jo sprejme Svet skupaj s Parlamentom ali Komisija sama, je splošen in v celoti zavezujoč akt. V nasprotju z direktivami, namenjenimi državam članicam, in odločbami, ki imajo točno določene prejemnike, so uredbe namenjene vsem.
Uredba se uporabi neposredno, se pravi, da ustvarja pravo, ki se nemudoma uporabi v vseh državah članicah enako kot nacionalni zakon brez vsakršnega posredovanja nacionalnih oblasti.
Direktiva zavezuje države članice glede rezultata, ki ga je treba doseči, vendar jim pušča izbiro pri sprejemanju oblike in sredstev za uresničitev ciljev Skupnosti v okviru njihovega notranjega pravnega reda.
Odločba
Odločba, ki jo sprejme ali Svet ali Svet skupaj s Parlamentom ali Komisija, je akt, s katerim institucije Skupnosti odločajo o posebnih primerih. Institucije lahko z odločbo zahtevajo od države članice ali državljana Unije, da deluje ali se temu odpove, ji/mu podelijo pravice ali naložijo obveznosti.
Odločba je
- individualna in njeni prejemniki morajo biti individualno določeni, zaradi česar se razlikuje od uredbe,
- ki je v celoti zavezujoča.
Predpisi, ki so poudarjeni, so krovni.
|
